»Meje mojega jezika so meje mojega sveta,« je Ludwig Wittgenstein zapisal v Logično-filozofskem traktatu in tako skušal pojasniti, da lahko razmišljamo le o tistem, kar zmoremo ubesediti. Vse drugo je izven dosega našega razuma in posledično zunaj našega sveta. Ne obstaja in nima smisla. Kako se preoblikujejo meje jezika in družbenega sveta, je razvidno, ko razmišljamo in govorimo o prostovoljstvu. John Wilson ga opredeljuje kot »dejavnost, pri kateri se čas prostovoljno nameni za koristi drugega človeka, skupine ali organizacije« (2000: 215), Louis A. Penner podobno pravi, da je to dejavnost, ki »koristi tujcem in se ponavadi izvaja v organizacijah« (2002: 448), John C. Mowen in Harish Sujan pa pojasnjujeta, da je to »dalj časa trajajoča dejavnost, ki je usmerjena v izboljšanje blagostanja drugih ljudi« (2005: 170). Znanstvenih in laičnih definicij najdemo v literaturi in drugih virih še ogromno, med sabo pa se precej razlikujejo – odvisne niso le od avtorjev, temveč tudi od družbenega konteksta. Prostovoljstvo se v najrazličnejših oblikah namreč pojavlja povsod po svetu, dejavnost pa je opredeljena v številnih jezikih, a je v vseh okoljih ne uporabljajo na enak način. V angleščini, denimo, poznamo številne izpeljanke pojma: volunteer označuje posameznika, ki namenja svoj čas, sredstva in trud za druge, voluntariness je značilnost dejavnosti, ki jo ta oseba izvaja, volunteering pa opredeljuje početje prostovoljcev. Kaj pa v slovenskem jeziku? Besedo prostovoljec (volunteer) poznamo, ravno tako prostovoljnost (voluntariness), posebnega glagola, ki bi opisoval prostovoljske dejavnosti, pa v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni.
Združenje za promocijo prostovoljstva Slovenska filantropija je leta 2012 med mladimi in širšo javnostjo to zadrego skušala rešiti, in sicer z natečajem, s katerim bi poiskali glagol, ki bo ubesedil početje prostovoljcev. Komisija je na koncu izbrala besedo prostovoljiti, ki je – tako se zdi – že obstajal v »jezikovni metamreži« in čakal, da ob pravem času prileze na plan.
Zakaj v slovenskem jeziku prostovoljenja donedavna ni bilo, medtem ko v angleščini glagol obstaja že dalj časa? Vsekakor je njegova odsotnost povezana z družbeno-političnim ozadjem in odnosom do prostovoljstva v preteklih desetletjih. Biti prostovoljec je imelo v »mladi« kapitalistični družbi, med katere vsaj pogojno uvrščamo slovensko, skoraj pejorativen pomen. Izhodiščno vprašanje mnogih po vzpostavitvi novega družbenega reda je namreč bilo: zakaj bi počel nekaj dobrega za drugega, in to še zastonj, če pa moram zdaj, ko imam možnost in priložnost, poskrbeti zase in za »svoje«? Predvsem nekateri starejši so poleg tega menili še, da so v preteklem režimu izkusili dovolj »prostovoljstva pod prisilo«, pri katerem so se udeleževali delovnih brigad in drugih »prostovoljskih« dejavnosti ter gradili socialistično družbo.
Po gospodarski krizi, ki je postala očitna leta 2008 in je marsikoga zatolkla tako globoko, da se sam ni mogel več pobrati, je prostovoljstvo v Sloveniji in drugod po svetu znova pridobilo jezikovno in družbeno veljavo. Ljudje so se začeli bolj pogosto obračati po pomoč k prostovoljskim organizacijam, ponuditi pa so jo bili pripravljeni tudi mnogi posamezniki. Veljavo so v »letih suhih krav« začeli pridobivati še drugi pojmi, ki jim posvečamo tematski blok revije Traditiones: altruizem, vzajemnost, solidarnost, medsebojna pomoč.
Vzajemnost je bila tudi ključna tema bienalne konference Evropskega združenja socialnih antropologov (EASA), ki je tik pred izbruhom globalne krize potekala v Ljubljani. V okviru te osrednje znanstvene prireditve s 1.500 udeleženci je potekala delavnica, na kateri so za izhodišče razprave o prostovoljstvu in altruizmu izbrali pesnitev angleškega metafizičnega pesnika Johna Donna, ki je postala svetovno znana po zaslugi Ernesta Hemingwaya: »Noben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil Rtič, prav tako kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v Človeštvo: In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi.«
Na delavnici, katere izsledke v tej številki objavljamo, so se posvetili prostovoljstvu kot esencialni človeški aktivnosti, ki povezuje ljudi z različnimi družbenimi in kulturnimi ozadji ter se udejanja v najrazličnejših oblikah. Udeleženci in udeleženke prostovoljstva niso obravnavali le v kontekstu dobrodelnosti in altruizma, temveč so se spraševali tudi, koliko je v prostovoljnih dejanjih egoizma, sebičnosti ter skrbi zase in za svoje ljudi. Izsledki mnogih raziskav prostovoljstva – pa ne zgolj etnoloških in antropoloških, temveč tudi socioloških, psiholoških, ekonomskih in celo bioloških – namreč poudarjajo, da te dejavnosti niso utemeljene zgolj na nesebični skrbi za druge, temveč so pogosto povezane še z izboljšanjem prostovoljčevega ugleda in kopičenjem socialnega kapitala, s čimer se posamezniki lažje in hitreje povzpnejo po družbeni lestvici. Z etnološkega in antropološkega vidika lahko prostovoljstvo razumemo in obravnavamo tudi kot »družbeno lepilo«, ki povezuje posameznike ter vzpostavlja in utrjuje skupnost – podobno kot jih povezuje obredna menjava darov, ki sta jo obravnavala Bronislaw Malinowski in Marcel Mauss.
Njunim teorijam sledi tudi Tomoko Hayakawa (2014), ki v svojem članku obravnava prostovoljstvo kot sistem obdarovanja, in sicer v kontekstu socialnega dela v Londonu. Pri tem ugotavlja, da ljudje preveč izpostavljen altruizem v takšnem kontekstu mnogokrat sprejmejo negativno, saj vzpostavlja pokroviteljski odnos med »prejemniki« in »darovalci«. Takšno razmerje Marcel Mauss plastično opiše v Eseju o daru, ko pravi: »Darovati pomeni pokazati svojo superiornost, pokazati, da si več, da si višje, da si magister; sprejeti in ne vrniti ali ne vrniti več, kot si dobil, pomeni podrediti se, postati klient in sluga, postati majhen, pasti nižje (minister).« (Mauss 1996: 147-148)
Tudi Jo Puckering (2014) obravnava prostovoljstvo v sodobni britanski družbi, le da se osredotoči na visokošolski sistem, ki sooblikuje odnos do prostovoljskih dejavnosti, in sicer po eni strani z različnimi pobudami in akcijami, po drugi pa z raziskavami tega pojava. Kot ugotavlja avtorica, so prostovoljske organizacije, raziskovalne institucije ter snovalci prostovoljskih politik (pre)pogosto pod vplivom izsledkov o ekonomskih učinkih prostovoljnega dela. To delo pa je seveda večplastno in njegovih učinkov – še posebej dolgoročnih – še zdaleč ne moremo izmeriti in ovrednotiti z ekonomskimi kazalniki.
Pri oblikovanju predstav o prostovoljstvu in altruizmu je izjemno pomembna tudi vzgoja. Skupnosti, ki želijo, da bi njihovi člani prostovoljno skrbeli za druge ljudi (ali pa za živali, rastline, okolje, skupne dobrine itd.), so oblikovale številne sisteme in strategije za »vcepljanje« prostovoljstva in altruizma, ki poteka sočasno s privzgojo empatije in čuta za moralnost. Pomembne institucije, ki se ukvarjajo z vzgojo na tem področju, so osnovne šole. Na kakšen način v Sloveniji poteka izobraževanje o prostovoljstvu med mladimi in kako se prepleta z državljansko vzgojo, sta spregovorili Simona Bezjak in Eva Klemenčič (2014) ter analizirali mednarodno raziskavo o državljanskem izobraževanju in vzgoji. Eden od njunih zanimivih izsledkov je, da prostovoljstvo v Sloveniji ni sistematično vključeno v obvezno izobraževanje in da slovenske šole od učencev ne zahtevajo prostovoljskih aktivnosti v lokalni skupnosti, nekoliko paradoksalno pa so slovenski učenci bolj vključeni v prostovoljstvo kot vrstniki v drugih državah.
Situaciji v Franciji se posveča Bénédicte Halba (2014), ki v prispevku prostovoljstva ne obravnava le v povezavi z altruizmom, temveč tudi s konceptom drugosti. Prostovoljstvo je namreč pogosto povezano s pomočjo ljudem, ki so drugačni po načinu življenja in izhajajo iz raznolikih družbeno-ekonomskih okolij (npr. migranti). Halba poudarja, da je takšno prehajanje ločnic med družbenimi skupinami in gradnja »mostov« med njimi pomemben del vzpostavljanja evropske skupnosti, ki ni zgolj Evropska unija, temveč jo lahko razumemo precej širše.
Dan Podjed (2014) se v svojem prispevku osredotoči še na enega od vidikov prostovoljskega razdajanja oziroma darovanja, in sicer na opazovanje. Pri tem se navezuje na misel filozofa Jacquesa Derridaja (po Godelier 2006: 255), ki pravi, da »pravi dar« ne obstaja, saj bi moral to biti dar nekoga, ki daje brez razloga, ne da bi vedel, da to počne, in sicer nekomu, ki mu ne bi bil zato nikoli nič dolžan, ker ne bi vedel, da mu je kdo nekaj dal. Podobno je s prostovoljstvom in altruizmom: bolj ali manj vsevidno oko Drugega nas spodbudi, da smo bolj dobrodelni in altruistični ter da se raje udeležimo prostovoljskih dejavnosti. Pogledov, ki nas spremljajo, je več: od tistega totalitarnega, ki nas opazuje »od zgoraj«, prek vzajemnega spremljanja in nadziranja v skupnosti (na primer med sosedi) do pogleda, s katerim se zazremo vase in reflektiramo lastna dejanja.
Jurij Fikfak (2014) je v svojem prispevku »Kako postati prostovoljec« s pomočjo narativnih intervjujev kontrastiral šest različnih možnosti, argumentacij in konceptov sebstva (concept of self) o tem, kako postati in biti prostovoljec. Pogovori obsegajo sodelavce državnih ustanov, npr. Rdečega križa in Slovenske filantropije, cerkvenih ustanov, npr. Karitasa in Aninega sklada, globalne ustanove UNICEF, do alternativnih oblik organizacije pomoči, npr. Anine zvezdice, oblik prostovoljstva, tj. skupin, ki se organizirajo za trenutne potrebe, npr. organizacija pomoči za Bosno in oblik, v katerih postane umetnost oblika zbiranja sredstev za pomoči potrebne.
Raznoliki pogledi v tematskem bloku Traditiones prispevajo po eni strani k širitvi pojma prostovoljstvo, po drugi strani pa k njegovemu uveljavljanju in utrjevanju. Na ta način se širijo tudi meje družbenega sveta, v katerem živimo, in kognitivni domet ljudi v skupnostih, ki skušajo razumeti, zakaj posamezniki, pa tudi organizacije in neformalne skupnosti doma in na tujem, počnejo nekaj, od česar vsaj navidez nimajo koristi.
dr. Dan Podjed
* Prispevek je bil objavljen kot uvodnik v tematsko številko revije Traditiones (43/3) v letu 2014, ki je bila posvečena prostovoljstvu. Do vseh člankov številke lahko dostopate preko povezave: http://isn.zrc-sazu.si/index.php?q=sl/node/428
REFERENCES / REFERENCE
Bezjak, Simona and Eva Klemenčič, Learning Active Citizenship through Volunteering in Compulsory Basic Education in Slovenia. Traditiones 43 (3). DOI: 10.3986/Traditio2014430304.
Fikfak, Jurij. 2014. How to become a volunteer. Traditiones 43 (3). DOI: 10.3986/Traditio2014430307.
Halba, Bénédicte. 2014. Volunteering: From Altruism to Otherness. Traditiones 43 (3). DOI: 10.3986/Traditio2014430305.
Hayakawa, Tomoko. 2014. Selfish Giving? Volunteering Motivations and the Morality of Giving. Traditiones 43 (3). DOI: 10.3986/Traditio2014430302.
Godelier, Maurice. 2006 (1996). Uganka daru. Ljubljana: Študentska založba.
Mauss, Marcel. 1996 (1923/1924). Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Mauss, Marcel. 2002 (1923/1924). The Gift. London and New York: Routledge.
Mowen, John C., in Harish Sujan. 2005. Volunteer Behaviour: A Hierarchical Model Approach for Investigating Its Trait and Functional Motive Antecendents. Journal of Consumer Psychology 15(2): 170–182.
Penner, Louis A. 2002. Dispositional and Organizational Influences on Sustained Volunteerism: An Interactionist Perspective. Journal of Social Issues 58(3): 447–467.
Podjed, Dan. 2014. Being Seen, Being Good: How Observation Influences Driving Habits. Traditiones 43 (3). DOI: 10.3986/Traditio2014430306.
Puckering, Joe. 2014. The Gift of Volunteering and the Virtues of Self-Love: an Anthropological Perspective. Traditiones 43 (3). DOI: 10.3986/Traditio2014430303.
Wilson John. 2000. Volunteering. Annual Review of Sociology 26(1): 215–240.
